KONCERTNI CIKEL SiBRASS 2020
Koncert 1 - Evfonij in klavir
Nedelja, 27. september 2020 ob 11.00
Slovenska filharmonija, Dvorana Slavka Osterca
Izvajalca:
Nejc Merc, evfonij
Davorin Mori, klavir
Program:
Roland Szentpáli
KONCERTANTNA SIMFONIJA
I. Introduction
II. Passepied
III. From Nóra
IV. Play
Georg Philipp Telemann
SONATA ZA FAGOT IN CONTINUO v f-molu, TWV 41:f1
I. Triste
II. Allegro
III. Andante
IV. Vivace
Robert Kamplet
SKRIVNOST
BLIZU
Gioachino Rossini
LARGO AL FACTOTUM (Cavatina iz Seviljskega brivca)
Cikel se začenja s koncertom evfonista Nejca Merca in pianista Davorina Morija, ki bosta 27. septembra 2020 predstavila glasbo za evfonij in klavir. Od sredine 19. stoletja dalje se je v različnih orkestrskih oziroma instrumentalnih zasedbah postopoma povečevala vloga danes uveljavljenih trobil, pri čemer velja izpostaviti predvsem rogove, pozavne in trobente. K temu je pripomogel tudi sistem ventilov, ki sta ga v začetku 19. stoletja iznašla Heinrich Stölzel in Friedrich Blühmel in je spodbudil razvoj novih trobil. Ferdinand Sommer je pod vplivom Adolpha Saxa in njegovih saksovih rogov leta 1843 izumil evfonij – aerofon: nizko, konično trobilo s štirimi ventili (trije pokončni in eden stranski, obstajajo pa tudi različki s tremi oziroma petimi), ki ga zaznamuje poln, mehak zvok. Čeprav so glasbilo na Veliki londonski razstavi leta 1851 poimenovali sommerofon, ga je mojster iz Weimarja imenoval euphonion. Ime izvira iz grške besede euphonos, pri čemer eu pomeni sladek oziroma dober, phonos pa zveneti. Grško sestavljenko bi torej lahko dobesedno prevedli kot »sladko-zveneč« oziroma »dobro-zveneč«. Glasbilo danes sodi v družino tub, kjer zaseda tenorski glas, sinonim za evfonij pa je tenorska tuba.
Uvodni koncert začenja Koncertantna simfonija Rolanda Szentpálija. Madžarski tubist, skladatelj in nasploh mojster nizko zvenečih trobil je delo zložil leta 2015 po naročilu Beograjskega filharmoničnega orkestra in ga še istega leta kot solist krstno izvedel na štiri zgodovinska glasbila: serpent, cimbasso oz. basovski rog, ofikleido in saksov rog. To melodično domiselno skladbo z virtuoznim predznakom in spontano razvijajočim se glasbenim tokom, ki bo tokrat zazvenela v različici za evfonij in klavir, sestavljajo štirje stavki (Introdukcija, Passepied, Od Nóre, Igra), ki so v prvi vrsti namenjeni solistovemu razkazovanju obvladovanja glasbil(a). Skladatelj je delo posvetil prijatelju in še enemu velikemu mojstru evfonija Stevenu Meadu, sicer staremu znancu slovenskih glasbenih odrov, in francoskim kolegom, ki igrajo saksove rogove ter druga podobna francoska glasbila.
Skoraj tri stoletja starejša je Sonata za fagot in continuo v f-molu, TWV 41:f1 Georga Philippa Telemanna, o katerem je znani hamburški teoretik Johann Mattheson nekoč zapisal takole: »Lullyja hvalijo, Corelli hvaliti pusti se nemalo, le Telemann pa se povzdiguje nad vso hvalo«. Eden najplodovitejših skladateljev vseh časov, ki naj bi po nekaterih novejših študijah zložil kar 3000 del, je samo med letoma 1725 in 1740 ustvaril kar triinštirideset različnih, zaokroženih glasbenih publikacij. Za življenja je veljal za najpomembnejšega nemškega skladatelja, še posebej cenjena so (bila) njegova komorna dela. Mnoga izmed njih so se žal porazgubila med drugo svetovno vojno, kar pa ne velja za Sonato za fagot in continuo v f-molu, ki je najverjetneje nastala okoli leta 1728, v času, ko je Telemann služboval kot kantor na Latinski šoli Johanneum v Hamburgu. Izdal jo je v glasbenem mesečniku Der getreue Musik-Meister (»Zanesljivi učitelj glasbe«), prvem tovrstnem glasilu v zgodovini, v katerem je sicer objavljal dela za najrazličnejše zasedbe in v vseh tedaj priljubljenih slogih. Sonato za fagot in continuo v f-molu je zložil po zgledu italijanske cerkvene sonate (sonata da chiesa), pri čemer si stavki (Triste, Allegro, Andante, Vivace) sledijo po načelu počasi-hitro-počasi-hitro.
Robert Kamplet poučuje glasbeni stavek in solfeggio na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor. Na ljubljanski Akademiji za glasbo je z odliko diplomiral v razredu profesorja Daneta Škerla, magistriral pa pri profesorju Marku Mihevcu. Njegova dela izvajajo na koncertih in glasbenih festivalih, kot so Festival Lent, Svetovni glasbeni dnevi v Belgiji, glasbeni festival v Leobnu, ter v Vokalnem abonmaju Slovenske filharmonije. Kampletov opus, ki šteje okoli 150 del, sestavlja pretežno komorna glasba. Karakterni skladbi za violino in klavir z naslovoma Skrivnost in Blizu je zložil leta 2017. 16. marca tega leta sta ju na Noči slovenskih skladateljev DSS v Viteški dvorani ljubljanskih Križank krstno izvedla violinist Matej Haas in pianistka Beata Ilona Barcza. Zamaknjeni prvi skladbi (Skrivnost), za katero se zdi, da violina lebdi nad repetitivnimi, ostinatnimi vzorci v klavirski podlagi, sledi kontrasten, impulziven in na trenutke celo odrezav glasbeni stavek (Blizu), ki ohranja dokaj poudarjen ritmični element. Kot meni skladatelj, sta bili »skladbi bistveni pri preporodu njegovega ustvarjanja ob prehodu v drugo, zrelejše ustvarjalno obdobje. V skladbah, ki se lahko izvajata skupaj ali posamezno, glasba izraža skrivnostne misli ob impulzni gradaciji zvoka.«
Uvodni koncert cikla SiBRASS zaokrožuje še eno glasbeno delo starejšega datuma, in sicer bravurozna Figarova cavatina iz opere Seviljski brivec Gioachina Rossinija, ki bo tokrat zazvenela v adaptaciji za evfonij in klavir. Rossini je v glasbeno preobleko mojstrsko odel libreto, ki ga je Cesare Sterbini spisal na podlagi istoimenske francoske komedije Pierra Beaumarchaisa. Najbrž najbolj znamenita točka opere je Figarova cavatina iz prvega dejanja Largo al factotum, v kateri se samozavestni junak v hitrem in učinkovitem blebetu loti naštevanja tako svojih uspehov kot tudi nadlog.
Nejc Merc, evfonij
Nejc Merc je po končani umetniški gimnaziji na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor nadaljeval šolanje na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2014 z odliko in s posebno pohvalo »summa cum laude« končal magistrski študij v razredu profesorja Darka Roškerja. Na državnih in mednarodnih tekmovanjih je dosegel izjemne rezultate in prejel številna priznanja, v Sloveniji je prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Svoje znanje je izpopolnjeval pri svetovno priznanih profesorjih, kot so Øystein Baadsvik, Steven Mead, Thomas Rüedi, Roger Bobo in James Gourlay. Redno sodeluje z Orkestrom Slovenske filharmonije, občasno pa tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Brass bandom Slovenija, Trobilnim ansamblom Slovenske filharmonije idr. Od leta 2013 je zaposlen na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, kjer vodi pihalni orkester GŠ Center, od leta 2017 pa je tudi asistent na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.
Davorin Mori, klavir
Davorin Mori je študiral klavir in dirigiranje na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu pri Alexeiju Kornienku ter klavir na Univerzi Mozarteum v Salzburgu v razredu Claudiusa Tanskega. Trenutno študira dirigiranje na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, v razredu Johannesa Wildnerja. V času študija je prejel več nagrad na državnih in mednarodnih pianističnih tekmovanjih v Sloveniji, Italiji in Srbiji. Je tudi dobitnik diplome dr. Romana Klasinca za umetniške dosežke. Kot dirigent ali solist je nastopal z Orkestrom Slovenske filharmonije, dunajskim zborom Philharmonia Chor Wien, orkestrom Symphonieorchester des KONSE iz Celovca, zasedbo Tonkünstler-Orchester Niederösterreich idr. V Sloveniji, Evropi in na Kitajskem pogosto nastopa tudi kot partner različnih komornih zasedb. V duhu in ideji, povzetih po Arnoldu Schönbergu, ki je leta 1918 na Dunaju ustanovil društvo za zasebne glasbene koncerte, je Davorin Mori sto let pozneje na noge postavil orkester Camerata Sinfonica Austria, ki v komorni zasedbi izvaja velika simfonična dela Gustava Mahlerja, Antonína Dvořáka in drugih skladateljev. Leta 2019 je bil asistent zborovodje Dunajske državne opere.