Koncert 5

Trobilni kvintet

Nedelja, 5. december 2021 ob 11.00

Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine

Izvajalci:

Trobilni kvintet Contrast

Gregor Turk, trobenta

Blaž Avbar, trobenta

Jože Rošer, rog

Žan Tkalec, pozavna

Uroš Vegelj, tuba

Program:

Viktor Evald

TROBILNI KVINTET št. 3

Allegro moderato

Intermezzo

Andante

Vivo

Tilen Slakan

TROBILNI KVINTET št. 1 (krstna izvedba, naročilo društva Sibrass)

Allegro con brio

Scherzando. Allegretto

Andante sostenuto, tranquillo

Finale. Allegro Giacoso

Werner Pirchner

DO YOU KNOW EMPEROR JOE?

Titellos

Landleben

Nachmittag eines Vormittags

Tanz der Salmonellen

Tetere – Tee

Schmalspur – Polka

Wer hat Dir – Du schöner Wald – eine vor den Latz geknallt?

Barfuß – Schuh – Plattler

Gia ma bold hoam!

Ja. Wir sind mit dem Radd hier!

Italienischer Sabeltanz

Von Josef für Josef

Idylle & Krawalle

Vom Leben (Dur & Moll)

Compliments to Great Britain

Die Donau ist blau – wer nicht?

Fine – Intrada

Peti koncert prinaša seznanitev s člani Trobilnega kvinteta Contrast, ki so v okviru koncertnega cikla SiBrass nazadnje nastopili leta 2018, ko so skupaj s pripovedovalko Lucijo Čirović izvedli priredbo Živalskega karnevala Camilla Saint-Saënsa. Tokratni program sestavljajo tri skladbe, ki so tudi izvirno nastale za trobilni kvintet. Kvintet št. 1 v b-molu, op. 5 (1890) je dolgo časa veljal za edino delo, ki ga je ruski skladatelj Viktor Evald namenil tovrstni zasedbi; za njegovega življenja je bil namreč edini izdan. A Evald je svoj prvenec za to zasedbo zložil že dve leti prej. Danes je kljub zgodnejšemu datumu nastanka označen z zaporedno številko 4, tedaj pa je veljal za neizvedljivega, zaradi česar ga je in skladatelj predelal za godalni kvartet in izdal kot svoj opus 1. Petnajst let pozneje je Evald zložil Kvintet št. 2 v Es-duru (1905), kot zadnji od štirih pa je leta 1912 nastal še Kvintet št. 3, op. 7, ki je najobsežnejši in najambicioznejši od vseh štirih. Sestavljajo ga štirje stavki, v katerih je Evald ohlapno sledil konvencionalni štiridelni formi sonatnega ciklusa in se ni oddaljil od romantičnega idioma, ki prežema domala njegov celotni opus.

V vseh štirih kvintetih je spretno poudarjena virtuoznost posameznih trobil na eni in zvočne možnosti sestava na drugi strani. Evald je v vseh štirih rokopisnih partiturah predpisal isto zasedbo glasbil, in sicer dva korneta, altovski in tenorski rog (tenor) ter tubo. A skladatelj ni dočakal izdaje treh od štirih kvintetov, ki so tako ostali v rokopisu vse do sedemdesetih let minulega stoletja.

Tilen Slakan je eden opaznejših glasbenih ustvarjalcev mlajše generacije. V svojih delih – ta so pogosto zvočno ilustrativna in kot taka učinkovita – nemalokrat združuje različne kompozicijske pristope, v katerih izhaja tudi iz poustvarjalne prakse. Slakan je diplomiral iz trobente v razredu profesorja Stanka Arnolda. Vzporedno se je na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani izobraževal iz kompozicije, in sicer najprej pri profesorju Marku Mihevcu, po uspešno končanem magistrskem študiju pa je nadaljeval še doktorski študij na področju glasbene teorije in kompozicije pod mentorstvom profesorja Andreja Missona.

Tilen Slakan je na pobudo trobentarja in umetniškega vodje društva SiBrass zložil Trobilni kvintet št. 1, o katerem je zapisal takole: »Sestavljen je iz štirih stavkov, ki so tematsko kontrastni, vendar motivično povezani in medsebojno prepleteni. Uvodni stavek je nekoliko živahnejšega značaja in od izvajalcev zahteva precizno in virtuozno igro. V drugem stavku prevladuje hudomušen, igriv, na trenutke celo grotesken karakter, ki se kaže v različnih zvočnih, dinamičnih in motivičnih kontrastih. Tretji stavek je s srednjeveško antifono Stella Caeli, ki izvira iz samostana sv. Klare v Coimbri na Portugalskem, posvečen času pandemije COVID-19. Sekvenca je bila napisana v letu 1317, ko je Portugalsko pestila kuga, besedilo pa je priprošnja k Mariji, naj reši ljudi bolezni. Sklepni stavek v hitrejšem tempu in ponovni virtuoznejši igri izvajalcev zaobjema prejšnje stavke.«

Spored zaokroža nadvse nenavadno delo Wernerja Pirchnerja z izvirnim angleškim naslovom Do You Know Emperor Joe? (slo. »Ali poznaš cesarja Jožefa?«). Tega ekscentričnega avstrijskega skladatelja in džezovskega glasbenika umeščamo na presečišče klasične oziroma umetnostne glasbe in lahkotnejših, tudi zabavnejših žanrov. V njegovih mnogih delih se prepletajo prvine džeza in sodobnejši kompozicijski prijemi, pa tudi improvizacija, vzgibi iz narave, okolice in  celo vsakdanjega življenja ter zgodovine. Predvsem slednje se odraža v leta 1982 nastali partituri za trobilni kvintet, ki jo sestavlja sedemnajst aforističnih stavkov. Nekateri od njih se navezujejo na različne utrinke iz habsburškega cesarstva za življenja cesarja Jožefa II., najdemo pa tudi malce bizarne, celo nesmiselne naslove s protislovji, kot so denimo: Brez naslova, Popoldne nekega jutra, Ples salmonel, Idila in kraval, O življenju (dur in mol), Od Jožefa do Jožefa, Donava je modra, mar ne? in Konec – intrada. Čeprav virtuozno napisana, glasba učinkuje hudomušno, sveže in kot taka navdušuje tako izvajalce kot poslušalce.